unfolding infinite storyscapes

Katrin Ackerl Konstantin ima s svojim delom igralke občutek, da ni s Koroške. V okviru doktorata iz psihologije se sprašuje, kako je mogoče nekaj narediti vidno oziroma »na temo«, kako in kaj se v gledališču pripoveduje in kako se tam vzpostavljajo stereotipi. Gospa Ackerl Konstatin uživa v raznolikosti kulturne gostote, ki jo dajeta bližina Slovenije in Italije, in to vidi kot pomemben vir za svoje delo.

Marta Alomar se je od staršev naučila, da kot ženska lahko doseže vse. Danes se mora kot mati zavedati, da ni res, da je kot ženska v Avstriji poklicno “pavzirala”. Presenetljivo za rojeno v Barceloni je predvsem to, kako se na splošno obravnave žensk v Avstriji, tj.: »ne tako dobro«. Gospa Alomar se ukvarja z razvojem mikročipov in uporablja znanja kot je npr. razvoj aplikacije v nemškem jeziku, ki otrokom pomaga pri lažjem učenju branja in pisanja; konkretno na primeru programa za disleksijo, ki ga pozna iz Španije.

Kasadila Bedenk ima lepe spomine na šolske počitnice v Avstriji od svojih starih staršev v Kapfenbergu, a je pozneje kot odrasla ženska izkusila, kako težko je delati v Avstriji z otrokom in navezovati socialne vezi kot tujka. Gospa Bedenk je od upokojitve kot profesorica slavistike in germanistike predsednica Društva avstrijsko-slovenskega prijateljstva v Gradcu in tako aktivno nadaljuje svoje delo za skupno prihodnost brez meja.

Gabriele Berg je odraščala v NDR in je smela študirati le tisto, kar je bilo potrebno. Uspelo ji je nadaljevati svoje interese in po združitvi doktorirati in habilitirati na področju mikrobiologije. Je prva ženska z univerzitetnim profesorskim položajem na Tehniški univerzi v Gradcu in je pionirka v raziskavah mikrobioma, ki raziskuje, katere bakterije so potrebne za uspevanje organizmov. Začela je z jagodami – na Štajerskem seveda raziskuje tudi buče.

Vesna Hodnik Nikolic 
je slučajno prišla z možem na Koroško, nadaljnji možnosti sta bili Danska ali ZDA. Čeprav se je zelo hitro naučila nemško, uživa v tem, da vedno znova srečuje ljudi, ki so veseli, da lahko z njo govorijo slovensko. Tega ni pričakovala. Manj prijetno presenečena je, da v Celovcu ni javne knjižnice. Gospa Hodnik Nikolić deluje kot vodja Slovenske gospodarske zvezea na Koroškem za krepitev omrežja Alpe-Jadran.

Na poti v šolo v Celju je Jerneja Jezernik opazila spominsko ploščo in se od takrat naprej stalno in aktivno ukvarja z Almo M. Karlin. Zgodbe novinarke, pisateljice, raziskovalke in slikarke, ki piše v nemščini, so je tako navdušile, da njeno življenjsko zgodbo raziskuje, objavlja in posreduje že več kot 20 let. Zakaj je Alma M. Karlin postala tako posebna, izjemna osebnost? Kaj se lahko od nje danes naučimo? O tem govori gospa Jezernik.

Lidija Krienzer-Radajović je rada »tujka«, saj se ji potem ni treba podrediti nobeni lokalni »tradiciji« – in sploh ne nositi narodnih noš. Z drugimi besedami, biti tujec ji omogoča osebno svobodo. Kdaj se v novem kraju počuti doma? – Ko ji ni več treba gledati po zemljevidu mesta, ko vsakdanje poti dobijo svojo logiko in avtomatičnost. Globoko je njeno spoznanje, da je v Gradcu prvič postala Slovenka. Fokus: kulturen kapital: Katere valute se sprejemajo tukaj? Katere valute so tukaj poznane?

Sanelo Pansinger je občutno oblikoval kraj, kjer je odraščala, in ki jo je že od otroštva učil, da obstaja več resnic. Oblike družbe se materializirajo v arhitekturi in naselbinskih strukturah. Kaj nam povedo različni materiali? in: Kaj je potrebno za »dobro prihodnost«? Na arhitektko, urbano raziskovalko in urbanistko vpliva vseživljenjsko učenje japonskih borilnih veščin po eni stani strani in koncepti prostorske ekspanzije in prostorske percepcije v glasbi po drugi strani.

Tanjo Prušnik 
konstantno zaposluje rdeča barva, saj jo lahko vidimo kot oživljajočo barvo krvi in podarjanja življenja v povezavi z ženskami, v moških konotacijah pa kot barvo, ki jemlje življenje. Od nekdaj je obkrožena z umetnostjo, njen oče je poučeval likovno umetnost, tesno pa je povezana z Galerijo Šikoronja, ki jo je Marija Šikoronja skrbno vodila v slovenskem jeziku. Za prihodnost si kustosinja in umetnica želi, da prihaja umetnost bližje ljudem, predvsem izven muzejev.

Mateja Rihter 
je diplomirala iz primerjalne književnosti z diplomskim delom iz Brechta »Mati pogum in druge evropske matere poguma«, v slovenščini pa iz dialektologije pri dr. Zinki Zorko, ki je imela nanjo velik vpliv. Kot glavni urednici katoliškega tednika »Nedelja« ji je pomembno, da je v vsakdanjem življenju blizu ljudem in da ima pred očmi vizije, da lahko stvari ustrezno reflektira. Sodelovanje ji je prav tako pomembno kot tudi podpora mladim, saj je bila tudi sama deležna takšne podpore, ko se je šolala v Sloveniji.

Renate Rogi-Kohlenprath 
je skozi svojo mamo, ki je prišla iz Slovenije oz. Jugoslavije, in svojo družino doživljala drugačno podobo ženske od »običajne« v Avstriji – kjer so bile ženske vedno zaposlene. Tudi meje kot take ni zavestno dojemala. Danes njeno delo zaznamujejo teme prihodnosti, na eni strani v biotehnoloških raziskavah, na drugi strani v projektu “Unfolding Infinite Storyscapes”, kjer je njena osebna skrb narediti ženske zgodbe vidnejše in ženske bolje povezati.

Adriana Sanchez 
je zelo odprta za umetno inteligenco-UI in to združuje z zavestno individualno odločitvijo uporabnic/kov. Ker je odraščala v Bogoti, je preko Trsta in Dresdna prišla v Beljak. Ker prihaja iz družine nižjega družbenega sloja, kjer je bilo vsega pre/malo, je z brati in sestrami uspela pridobiti akademsko izobrazbo in nato tudi ustrezno službo. Za to je zaslužna mama, ki je kot učiteljica matematike otrokom med počitnicami dajala za reševati matematične igre – takrat ni bilo denarja za dopust.

Malina Seyffertitz je prepričana, da nekaj ni problem, če iz tega ne narediš problema, kar se je najbolj naučila v vlogi kapetanke v mešanem nogometnem klubu – v katerem je bila edina ženska. Že kot otrok je staršem vedno postavljala vprašanja o znanstvenih stvareh in tako je pozneje našla pravi študij zase na univerzi v Leobnu. Danes mednarodno raziskuje o razvoju superkondenzatorjev, ki imajo v primerjavi z baterijami visoko gostoto moči, kar pomeni, da jih je mogoče hitro napolniti.

Karin Stana Kleinschek 
pripoveduje o družbenem pomenu, ki ga ima šport v Sloveniji in da je v Sloveniji za otroke dobro poskrbljeno v javnih ustanovah, tako da delo za mamo ni vsakodnevna ovira. Za njeno raziskovanje trajnostnih materialov je značilna interdisciplinarnost in sodelovanje z drugimi strokovnimi področji, kar kaže na to, da razvoj možen predvsem v sinergiji. Gospa Stana Kleinschek se spominja, da je bilo v njeni mladosti »in« dokončati tehnični študij in obžaluje, da mladi trenutno na stvari gledajo drugače.

Lidija Vindiš-Rösler omogoča kot turistična vodička svojim gostom drugačno zavest o kraju/zgodovini/percepciji z vključevanjem narave, kulture, zgodovine in duhovnega. Romanje, ki ga, med drugimi, spremlja, je romarska pot Svete Eme, ki na 880 km povezuje regije Slovenije, Štajerske in Koroške v celoto, sicer zvezdasto razporejenih poti. V zvezi s sedanjostjo lahko Sveto Emo vidimo kot vzornico. Gospa Vindiš-Rösler je svojo domovino Slovenijo »zares« spoznala šele skozi svoje delo.

Susanne Weitlaner 
v intervjuju odraža, kako se obravnavajo ženske na moških položajih, tudi na podlagi dejstva, da so nanjo na sestanku nekega svetovalnega odbora – bila je edina ženska – preprosto pozabili. Spominja se Društva Triglav, kjer so se v Gradcu v njenem otroštvu srečevali slovensko govoreči. Sicer pa se je “slovenščina” zanjo začela na meji v Spielfeldu. Weitlanerjeva se danes kot predsednica Sveta slovenske manjšine pri Uradu zveznega kanclerja zavzema za ohranjanje in prepoznavnost slovenske kulture na Štajerskem in tudi v Avstriji. Je tudi vodja Pavlove hiše v Potrni pri Radgoni in poučuje slovenščino na Visoki tehnični šoli za gozdarstvo v Bruck an der Mur.