R. R.: V veselje mi je, da te lahko Malina, danes pozdravim v sklopu našega projekta Infinite Storyscapes. Si asistentka na Univerzi Montana v Leobnu in živiš v Gradcu. Prosim te, da se nam na kratko predstaviš.
M J.: Ja, hvala. Moje ime je Malina, stara sem 25 let. Odraščala sem dvojezično, živim v Gradcu in delam ter raziskujem na Univerzi v Leobnu.

R. R.: Bila si prva Gradčanka, ki je diplomirala v Gradcu s slovenščino kot maternim jezikom. Kako ti je bilo odraščati v Gradcu z dvema jezikoma?
M. J.: To je bilo zelo smešno, moram reči, da sem hvaležna, da je moja mami dvojezična, da je tako vztrajala pri tem, da smo se v otroštvu naučili tudi slovenščine. In včasih so bile seveda težave, govorila je z mano v slovenščini, jaz pa sem odgovarjala v nemščini. Moja mama si je zelo želela, da se naučimo slovensko, potem pa je od prijateljice dobila nasvet, naj se pretvarja, da ne razume nemško, in to je bilo smešno. Vendar je res delovalo, res sem mislila, da ne razume nemško in potem sem začela vse prevajati. Če je oče rekel kaj v nemščini, sem šla k mami in ji rekla: “Oče je rekel …”. To je res dobro delovalo in govorila sem slovensko. Mislim, da je zelo naravno, če odrasteš dvojezično. Danes kot odrasla, ko gledam videje, ko sem bila mlajša, kjer se pogovarjam v slovenščini, potem se obrnem in naslednji trenutek govorim že v nemščini. To je kot klik v možganih in zdaj, ko sem odrasla, sem popolnoma presenečena, kako je to dejansko delovalo. V otroštvu tega v resnici ne opaziš, vse je bilo samoumevno in to je ta lepota odraščanja in govorjenja dveh jezikov.

R. R.: Z mamo si doma govorila slovensko, kako pa je bilo z očetom?
M. J.: Komuniciranje z očetom je nevarno, ker sicer ne govori slovensko, naučil pa se je slovenščine na tečajih. Zato je vedno nevarno, ker ne pove, koliko dejansko sedaj sploh razume. Pred tem pa je bila slovenščina skrivni jezik med mojim bratom, mojo mamo in mano. Medtem pa mislim, da nas je moj oče precej dobro dohitel in razume nekaj stvari, ne da bi to hotel priznati.

R. R.: Malina, si na Univerzi  v Leobnu, tam si študirala. Kako ti je šlo kot mladi osebi oziroma kako vidiš situacijo pri mladih? Mnogi mladi namreč ne vedo, katero izobraževalno pot bi izbrali. Kaj te je kot otroka zanimalo in kdaj si vedela, da je metalurgija, znanost o materialih, nekaj zate?
M. J.: Kot otrok se mi zdi, da sem bila kar nadležen otrok. Zato moram priznati očetu, on je sicer vzgojitelj v vrtcu, da je vse to dobro prebrodil. Stalno sem sprašala: zakaj so tla v kopalnici iz ploščic? Zakaj so lesena tla v dnevni sobi toplejša kot v kopalnici? Ali pa na vrtiljaku: zakaj se tako hitro vrti? Zakaj, zakaj, zakaj…? Moja vprašanja so bila res živce parajoča. To se je nadaljevalo v šoli naprej in res sem se težko odločila, katero pot izobraževanj in nadaljnjega usposabljanja pravzaprav želim. Psihologija se mi je zdela vznemirljiva v nižjih razredih, lahko bi si predstavljala tudi, da bi postala botaničarka, biologinja ali fizičarka. Vse me je zanimalo in v šoli so mi vedno govorili, da se bo vse še izkristaliziralo ali da bom kasneje ugotovila, a pri meni se nekako ni zgodilo. Po končani srednji šoli sem imela še vedno veliko interesov, veliko pa mi je pomagalo, da sem se enostavno vpisala na Univerzo v Leobnu in v prvem semestru preizkusila veliko različnih smeri študija, kako potekajo predavanja in imela srečo, da je prvi letnik študija na Montana skupen za vse. Povsod nekaj opaziš in se naučiš. Tako sem po končala v znanosti o materialih in zelo pomembno je bilo, da sem lahko poskusila več študijskih smeri, ker sem zdaj zadovoljna z izbiro študija in je bila to popolnoma prava odločitev.

R. R.: V magistrski nalogi si se ukvarjala z razvojem poceni titanovih aluminijevih zlitin v okolju prijaznih pogonskih sistemov. Kje najdemo te sisteme v vsakdanjem življenju? Zakaj je zate pomembno, da so ti sistemi okolju prijazni?
M. J.: Titanove aluminijeve zlitine, to je res kul razred materialov, ki so odporne proti visokim temperaturam, lahko se jih uporablja do 800 °C stopinj, hkrati pa so veliko lažje od običajnih materialov. Naj bodo to motorji ali turbinske lopatice, povsod jih je mogoče uporabljati. Posebej, kjer so velike materialne obremenitve in visoke temperature. Prednost pa je, da so zelo lahke zlitine, imajo nizko gostoto, tj. tehtajo precej manj in če letalo potem tehta manj, porabi potem tudi manj goriva in to povzroča posledično manj emisij. To je bila ideja in mislim, da je to res vznemirljiva tema, ne le s fizičnega materialnega vidika, ampak lažje tudi raziskujem stvari, kjer za tem stojim osebno, kjer mislim, da je to smiselna uporaba znanosti, ki nas vse vodi malo dlje in naprej v razvoju.

R. R.: Trenutno pišeš dizertacijo. Kako izgleda, kaj raziskuješ? Mogoče nam lahko na kratko opišeš, kako izgleda tvoj vsakdan na univerzi?
M. J.: Že magistrska tema mi je bila zelo všeč in nad doktorsko disertacijo sem pa še bolj navdušena, to mi je še bolj všeč. Preklopila sem stran od kovin v fiziko. Delam na tako imenovanih superkondenzatorjih, ki so način shranjevanja električne energije. V primerjavi z baterijami imajo ti superkondenzatorji, ki jih raziskujem, veliko gostoto moči, tj. lahko jih zelo hitro napolnite in tudi izpraznite, kar je še posebej pomembno pri prehodu s fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Imamo izziv, da so obnovljivi viri energije, kot sta veter in sonce, močno odvisna od vremena ali letnih časov, in tako moramo najti način, kako shraniti to energijo tedaj, ko se proizvede več, kot se porabi, in da je ponovno na voljo, ko je nato povpraševanje večje od same proizvodnja. Ravno takrat lahko ti superkondenzatorji igrajo pomembno vlogo in to je tisto, kar raziskujem. Kar me pri temi še vedno navdušuje je to, da te superkondenzatorje zlahka sestaviš, to je samo porozen ogljik in nekakšen elektrolit, lahko je tudi preprosta voda z navadno soljo. Teoretično bi lahko vsakdo sestavil superkondenzator v svoji kuhinji doma. V svoji medicinski omari imam tablete z aktivnim ogljem, imam tudi vodo in kuhinjsko sol imam pri kuhanju, tj. lahko bi ga vsak sestavil doma in moj doktorski mentor, pravi v šali, da bi te superkondenzatorje lahko celo pojedel, če bi moral, ker vsebujejo samo aktivno oglje in slano vodo. Mislim, da je to res kul stvar, saj se mi zdi aplikacija res odlična in nestrupena, pomembna za naš razvoj, je trajnostna in vse to me še bolj motivira, da jo raziskujem dalje. Moj vsakdan na univerzi je pester, sem asistentka na univerzi, tj. se ukvarjam tudi s poučevanjem. Res je razburljivo, delam računske vaje iz fizike s študentu prvega semestra in zdi se mi super, da lahko pomagam oblikovati te prve stične točke med študenti in univerzo. Upam, da bom lahko prenesla vsaj delček tega navdušenja, ki sem ga takrat ob začetku svoje študija, tudi sama doživela. Mislim, da je super, da lahko skrbim za prvošolce. To predstavlja velik del mojega vsakdanjega življenja na univerzi, tj. poučevanje, nato seveda laboratorijsko raziskovanje, branje literature, pisanje publikacij. Poslovna potovanja so tudi velik del mojega vsakdanjega življenja. Imam srečo, da veliko poskusov, ki jih potrebujem za preučevanje superkondenzatorjev, ne morem izvajati v našem laboratoriju. Imamo sicer dobro opremljen laboratorij, a se moram voziti na velike raziskovalne ustanove, kjer imajo na voljo sinhrotronsko sevanje ali nevtronsko sevanje, zato velik del mojega dela predstavlja načrtovanje teh velikih poskusov na teh velikih raziskovalnih ustanovah in sem pogosto na poti. Imam srečo, da so te ustanove zgrajene na zelo lepih mestih, tako da sem pogosto v Grenoblu, v Hamburgu, v Trstu, in uživam.

R. R.: Je bilo tako tudi v obdobju korone?
M. J.: Aha.

R. R.: Dobro. Potem si bila ena izmed redkih srečnežev, ki so imeli priložnost obiskovati in potovati po čudovitih krajih.
M. J.: Bilo je res čudno. V času korone smo bili edini, ki smo smeli potovati. V Grenoblu je bil strogi lock-down in smo imeli prav posebno povabilo francoske vlade, da smo znanstveniki in da lahko hodimo naokoli, bili smo sami po zapuščenih ulicah, bilo je res strašljivo. V obdobju korone v Franciji smo delali v nočnih izmenah. Potem sem en teden živela aktivno življenje, tako da je bilo vse skupaj res nenavadno.

R. R.: Tvoje raziskovanje, Malina, zveni res razburljivo, verjetno se bo v prihodnosti našlo kaj uporabnega iz tvojega raziskovanja tudi za gospodinjstvo in za vsakdanje življenje. Kaj misliš, koliko časa bo še minilo, preden se bodo ti superkondenzatorji dejansko začeli uporabljati?
M. J.: Delno se že uporabljajo. V Singapurju se na primer vozijo avtobusi s superkondenzatorji. Ker se lahko tako hitro napolnijo. Avtobus pripelje do postajališča, napolni v 5 sekundah in odpelje do naslednje avtobusne postaje; se spet priklopi, napolni, itd. To je aplikacija, ki že obstaja. Defibrilatorji imajo ravno tako že vsebovane superkondenzatorje. Zelo pomembno je, da se to razvija še naprej, iz te osnovne raziskave, ki jo tudi sama malo izvajam, da se optimizira superkondenzatorje in se res naredi ta korak pomembnega energetskega prehoda s fosilnih goriv na obnovljive vire energije. To se intenzivno raziskuje in mislim, da se bo v naslednjih nekaj letih še veliko zgodilo.

R. R.: Kje misliš, da se bomo s tem prvič srečali v vsakdanjem življenju kot zasebniki?
M. J.: Če vozimo električni avto, na primer ko zaviramo, potem energijo ravno tako ponovno pridobivamo in se le-ta tudi začasno shrani s superkondenzatorji. Torej, ko prihajamo v stik z električnimi avtomobili v vsakdanjem življenju, si lahko predstavljam, da je to lahko prvi stik uporabnikov s superkondenzatorji.

R. R.: Koliko študentov imaš? Koliko jih je vpisanih na univerzi?
M. J.: Na žalost jih ni toliko, trenutno je zaznan trend upadanja vpisanih študentov. Mislim, da jih je v letošnji 1. letnik vpisanih max 200.

R. R.: Skupno?
M. J.: Aha. Smo pa majhna univerza, imamo vsega skupaj slabih 4000 študentov. Od 200, ki so začeli v 1.letniku, jih je 70 v mojem razredu, skoraj 1/3 torej, in če k temu dodam še eno skupino, mora polovica vpisanih v 1. letnik delati vaje z mano.

R. R.: Ti je bila matematika vedno všeč?
M. J.: Ja, ja. Ne gre za miselno aritmetiko, raje razvozlavam kontekst za vsem tem. Kar zadeva mentalno aritmetiko, si ne morem predstavljati nič hujšega, kot da bi delala v gostinstvu, saj moram dolgo računati, koliko denarja mora dobiti kdo ob plačilu računa. Imam nočne more, kjer sanjam, da sem natakarica, se zbudim in si nato rečem, da sem na srečo samo podiplomska študentka.

R. R.: ...in poučuješ matematiko in fiziko…
M. J.: …tako je, računa pa lahko kalkulator …

R. R.: Malina, mislim, da osebno nisi omenila nečesa v svojem predstavitvenem uvodu. Mislim, da si dolgo časa igrala nogomet in to zelo aktivno. Kako se tega zdaj spominjaš? In ali si s tem pridobila kakšne izkušnje, ki jih lahko zdaj črpaš?
M. J.: Ja, igrala sem v moški nogometni reprezentanci in bil sem edino dekle tam. Dejstvo je, da so bile moje ekipe res fantastične in če je nekaj, kar sem se res naučila iz tistega časa, je to, kako malo je pomembno, ali sem dekle ali fant. Tega mi sploh niso dali čutiti, spol sploh ni bilo pomemben faktor. To mi je pokazalo, kako nepomembno je pravzaprav lahko ločevanje med spoloma, če so vsi teh nazorov. V vsakdanjem življenju opazim, da o tem kar pogosto razmišljam. Ženske so v fiziki in tehnologiji ponavadi premalo zastopane, zato pogosto ugotavljam, da ni nujno, ali pa ni tako pomembno, to sem vse naučila iz tega. Prijateljstva so se razvila iz skupnega igranja. V nogometu včasih zaostajaš in ne gre vse dobro in si res utrujen, pa moraš kljub temu šprintati za žogo. Mislim, da je ravno ta vzdržljivost nekaj, kar še vedno črpam iz svojih divjih nogometnih dni.

R. R.: Čeprav imaš zdaj opravka s superkondenzatorji, naj ti postavim vprašanje takole: In kako danes polniš svoje baterije?
M. J.: Zase sem sedaj odkrila nov šport, stran od nogometa, zdaj zelo rada igram quidditch, šport Harryja Potterja, morda ga poznate. Naokoli letimo na metlah in gre za odličen ekipni šport. Danes grem na srednjeevropskem pokal v quidditchu, in sicer proti Sloveniji. Tako da bo zelo razburljivo, tudi v jezikovnem smislu. To je zdaj moja velika stvar, ki mi je všeč. Morda se sliši neumno, vendar sem res velika oboževalka »slabe« televizije. Cel dan moram veliko razmišljati in delati veliko zapletenih stvari, potem pa zvečer rada pogledam »slabo« televizijo.

R. R.: Tvoj dan je zelo intenziven, potem se lahko malo sprostiš. Nisem še slišala za ta nov šport, torej res letite z metlami? Oprosti, ker tako sprašujem.
M. J.: Ja, ja. Sprva se počutiš malo neumno, imaš metlo, plastično palico med nogami kot oviro, tečeš z njo in gre za neverjetno kompleksen šport, ki temelji na pravilih quidditcha in ima elemente ragbija. Vključuje veliko teka, je šport z direktnim kontaktom, je razburljiv in zabaven.

R: Uporabljate tudi posebno opremo in žogo, kajne?
M: Ja, točno. Obstajajo različne žoge in različni položaji in vedno imaš metlo med nogami in potem imaš tudi prstane, mogoče poznate tega iz Harryja Potterja, kjer moraš zabijati gole in seveda je tu tudi zaklad, ki ga moraš dobiti in gre pravzaprav za zelo brutalen šport, nositi moraš imeti ščitnik za usta, itd., vendar je vse skupaj zame kot ravnotežje mojemu delovnemu dnevu, precej zabavno.

R. R.: Morda bi na koncu najinega pogovora želeli pogledati malo v prihodnost. Kaj si želiš in kako vidiš svoj prispevek k prihodnosti v regiji?
M. J.: Mislim, da o prihodnosti razmišljam v tem smislu, kar trenutno opažam v regiji Leoben, kjer delam znanstveno. Tu je neverjeten kompetenčni center in tu je na voljo toliko znanja in na tem bi res lahko gradili več in če bi nam to uspelo, bi lahko več prenesli na naslednjo generacijo in jo tako poskušali bolj intenzivno vključiti in jih navduševati nad takšnimi znanstvenimi stvarmi. Mislim, da je takšna prihodnost res videti dobro. In to je tudi prispevek, ki bi ga rada sama prispevala, torej ne samo, da sem vključena v trajnostne raziskovalne projekte, ampak tudi, da to poskušam posredovati v poučevanju na univerzi ter to znanje tudi razvijati in širiti ustrezne kompetence. Mislim, da je to eden od glavnih temelj, da lahko v tej regiji gradimo na tem našo skupno prihodnost, tj. na osnovi širokega znanju, ki je tu doma.

R. R.: Z znanjem lahko veliko spremenimo, ustvarimo veliko novih stvari. Najlepša hvala, Malina za intervju. Zelo se veselim prihodnosti in me zanima, kdaj bom prvič osebno prišla v stik s superkondenzatorjem. Hvala.
M. J.: Hvala.