Materialforschung

Raziskovanje materialov

Karin Stana Kleinschek

Leiterin des Institutes für Chemie und Technologie für biobasierte Systeme, TU Graz
Vodja Inštituta za kemijo in tehnologijo bioosnovanih sistemov, Tehniška univerza Gradec

Ordentliche Professorin an der TU Graz
Redna profesorica na
Tehniški univerzi v Gradcu

Karin Stana Kleinschek

Leiterin des Institutes für Chemie und Technologie für biobasierte Systeme, TU Graz
Vodja Inštituta za kemijo in tehnologijo bioosnovanih sistemov, Tehniška univerza Gradec

Ordentliche Professorin an der TU Graz
Redna profesorica na
Tehniški univerzi v Gradcu

 

©Lunghammer

In dieser Episode ist Frau Karin Stana Kleinschek zu Gast. Frau Kleinschek leitet an der Technischen Universität Graz das Institut für Chemie und Technologie biobasierter Systeme. Die Materialforscherin ist zum Studieren nach Graz gekommen, geboren und aufgewachsen ist sie in Maribor – wo sie von 2011 bis 2015 Vizerektorin der Universität war.

Sich in der Natur sportlich zu betätigen ist Frau Kleinschek sehr wichtig. In Maribor wie auch in Graz findet sie Möglichkeiten dafür, was ihr in dem Zusammenhang in Slowenien auffällt, erzählt sie uns gleich zu Beginn des Interviews. Die Forschung an abbaubaren bzw. recyclebaren Materialien begeistert Frau Kleinschek schon seit Jahrzehnten. Sie erzählt, dass das Begleiten von jungen Menschen an der Universität, ihre Arbeit zum Spaß werden lässt.

Mit Expertinnen und Experten welcher Fachbereiche arbeitet sie zusammen und warum?
Wo können wir im Alltag auf Ergebnisse treffen, die an ihrem Institut beforscht und entwickelt wurden?
Wie sieht Karin Stana Kleinschek das Thema »Frau in leitender Positionen« in Österreich im Vergleich zu Slowenien?
Auf welchen drei Säulen basiert eine Lösung für eine gute Zukunft aus der Sicht von Frau Kleinschek und –
Was ist die entscheidende Frage, die sich jede und jeder von uns stellen in diesem Zusammenhang muss?

Das Interview mit Frau Kleinschek führte Renate Rogi-Kohlenprath auf Deutsch. Auf Youtube – Link weiter unten – finden Sie das Gespräch mit slowenischen Untertiteln.

V tokratni oddaji Infinite Storyscapes je gostja gospa Karin Stana Kleinschek. Gospa Kleinschek vodi Inštitut za kemijo in tehnologijo bioosnovanih sistemov na Tehniški univerzi v Gradcu. Raziskovalka materialov je v Gradec prišla študirat, rodila se je in odraščala je v Mariboru – kjer je bila od leta 2011 do 2015 prorektorica univerze.

Šport v naravi je za gospo Kleinschek zelo pomemben. Tako v Mariboru kot v Gradcu najde priložnosti za to, kar v tem kontekstu opaža tudi v Sloveniji, nam pove takoj na začetku intervjuja. Gospa Kleinschek se že desetletja navdušuje nad raziskovanjem razgradljivih in recikliranih materialov in, kot pojasnjuje, je to, da podpira mlade na univerzi njeno delo in hkrati poslanstvo.

S katerimi strokovnjaki sodeluje in zakaj?
Kje lahko v vsakdanjem življenju srečujemo rezultate raziskav in razvoja njenega inštituta?
Kako Karin Stana Kleinschek vidi tematiko »Ženske na vodilnih položajih« v Avstriji v primerjavi s Slovenijo?
Na katerih treh stebrih z vidika gospe Kleinschek temelji rešitev za dobro prihodnost in:
Kaj je ključno vprašanje, ki si ga mora v tem kontekstu zastaviti vsak izmed nas?

Renate Rogi-Kohlenprath se je z Karin Stano Kleinschek pogovarjala v nemščini. Na Youtube-u (povezava v prvem komentarju) najdete pogovor s slovenskimi podnapisi.

Pogovor z slovenskimi podnapisi:

Prevod pogovora

R. R.: Še posebej sem vesela, da te danes lahko pozdravim, Karin Stana Kleinschek, v našem projektu Storyscapes. Karin, si rojena Mariborčanka, zdaj pa delaš na TU Gradec. Te lahko prosim, da se nam na kratko predstaviš?

K. K.: Hvala Renate, hvala za povabilo. Naj vam na kratko opišem, s čim sem se ukvarjala v svoji dosedanji delovni karieri. Kot si rekla, moje ime je Karin Stana Kleinschek, prihajam iz Maribora, tam sem se rodila, tam študirala kemijo in nato prišla v Gradec, kjer sem doktorirala, ne na TU, ampak na Univerzi Karla-Franza. Dolgo sem bila v Gradcu, delala sem tudi post-doktorski študij, potem pa sem se vrnila na univerzo, prevzela inštitut, zelo velik inštitut, ki ga že dolgo vodim. Bila sem v administraciji in managementu na Univerzi v Mariboru, kjer sem bil prorektorica, opravljala pa sem tudi določene funkcije v Bruslju, od leta 2019 oz. od začetka leta 2020 pa delam kot redna profesorica na TU Gradec, kjer vodim Inštitut za kemijo in tehnologijo bioosnovanih sistemov. To je na kratko, kar sem delala do sedaj.

R. R.: Morda se lahko vrneva v Maribor in se malo pogovoriva o tvojih mariborskih koreninah, nam morda lahko kaj povedati?

K. K.: Lahko, moj oče je Avstrijec, ker so bili njegovi starši iz Avstrije in takrat po drugi svetovni vojni se je veliko avstrijskih družin bodisi moralo vrniti v Avstrijo, nekateri pa so ostali. Se pravi, ko sem bila majhna in so moji stari starši skrbeli zame, so vedno govorili nemško, to je bilo zelo značilno za to območje Maribora na Štajerskem. Zato sem se že takrat trudila in učila, da bi mi bilo kasneje lažje z nemščino. Potem sem imela nemščino tudi v srednji šoli in tako nisem imela problemov, ko sem tukaj študirala. Otroštvo v Mariboru je bilo v redu, pravzaprav tudi šolski časi. A moram reči, da je Maribor manjše mesto, manjše od Gradca, a praktično z vsem, kar potrebujete v mestu, z gledališčem, bolnišnico, univerzo, šolami, čudovitim parkom in veliko, veliko narave. Maribor je obkrožen s Pohorjem, imamo veliko vinogradov okoli Maribora, reko Dravo, kjer se da ukvarjati s številnimi športnimi aktivnostmi. Za Slovenijo oziroma Slovence nasploh je kar značilno, da odraščajo s športom vse življenje, vsi se v povprečju veliko ukvarjajo s športom. To je morda značilno za moje otroštvo.

R. R.: Je to morda prva razlika, ki si jo opazila v primerjavi z Avstrijo ali Gradcem?

K. K.: Ne, moram reči, da tukaj, kjer se sicer tudi sama zelo veliko ukvarjam s športom, vidim, da zelo, zelo veliko ljudi zvečer teče ali se sprehaja. Sicer nisem toliko vpeta v družabno življenje v Avstriji, tako da lahko rečem, da so tudi Avstrijci zelo, zelo športen narod, v Sloveniji pa je to izjemno izrazito. Praktično vsi otroci gredo s starši na pohode, smučanje, tek, plezanje, v Sloveniji je res ekstrem, da nam je šport zelo pomemben.

R. R.: Ko si bila študentka v Gradcu, kaj si opazila, kakšna je bila razlika med Mariborom?

K. K.: Ne, tega ne morem zdaj tako opisati, mogoče to, da študenti tukaj delajo veliko bolj samostojno kot pri nas, ker je pri nas vse nekako urejeno z veliko točkovanji, ki jih morajo študenti narediti, katere izpite ali predmete je potrebno imeti oz. vzeti, da bi napredoval itd. V Gradcu je vse to veliko bolj v rokah študentov, kar je včasih zelo dobro, včasih pa je lahko tudi zelo nevarno, ker moraš vedeti, kaj moraš narediti, da končaš pravočasno. To so razlike med Mariborom in Gradcem.

Če pogledamo perspektivo mladih, o čemer se v današnjih razpravah pogosto govori, da ne vedo, kakšno pot izobraževanja in usposabljanja naj uberejo, sama si verjetno že obravnavala to temo »nevedenja«, kaj mladi pravzaprav želijo. Kaj je tebe gnalo k študiju kemije, na podlagi česa si se odločila za to pot?

Nekako je tako izpadlo, moram priznati. Nikoli nisem pričakovala, da bom ostala na univerzi ali naredila kaj akademskega. Takrat, ko sem začela študirati kemijo, ni bila tako zelo cenjena, takrat je bilo zelo »IN«, če si izbral tehniko ali naravoslovje, takrat je bilo to v mojem okolju »VAU«. Strojništvo, matematika ali fizika pač niso bile zame, zato je ostala kemija. To se je do danes nekako spremenilo – ne vem kako je v Avstriji, ampak v Sloveniji jih preveč študira pravo ali ekonomijo in ne tistega, kar potrebujemo, tj. tehnične poklice, ker, nimam pojma zakaj, mladi mislijo, da je tako potem lažje ali drugače, ne vem, ne spremljam, kako je v Avstriji, ampak mislim, da se je to zdaj spremenilo.

R. R.: Torej odkrito povedano, je kemija ostala kot proces izločanja ostalih študijev?

K. K.: Ne, to ne, ampak nikoli nisem bila tipična, kot določeni mladi, ki že kot majhen otrok rečejo, kaj bodo počeli, pri meni ni bilo tako. Prepričana sem bila, da ne bom študirala slavistike, čisto prepričan sem bila, da bi profesorica slovenščine rekla, da je to dobro. Fizika tudi ne, kemija pa je bila prava.

Na kratko se omenila, da si od leta 2020 vodja Inštituta za kemijo in tehnologijo bioosnovanih sistemov na Tehniški univerzi v Gradcu in da je razvoj novih materialov v središču tvojega dela. Nam lahko poveš kaj več o tem, katera vsakodnevna področja bi lahko spremenila tvoja oz. vaša znanost v prihodnosti?

K. K.: Pravzaprav sem se, preden sem prišla v Gradec, vedno ukvarjala s trajnostnimi surovinami in tako je tudi ostalo. Ti materiali se v naših raziskavah večinoma uporabljajo na biomedicinskem področju. Kot so obloge za rane ali nanodelci ali za posebne sisteme za odmerjanje zdravil ali v Tissue inženiringu, dandanes je pogosto tako, da izoliramo žive celice in jih nato vstavimo v določena umetna tkiva, tam počakamo, da te celice zrastejo, nato pa te dele uporabimo kot vsadke. Kaj konkretno delamo, odkar smo pred 1,5 leti dobili tako imenovane biotiskalnike, da lahko 3D tiskamo te naravne hidrogele na biološki osnovi in se ukvarjamo z razvojem lastnosti tako molekul, ki jih tiskamo, kot tudi z reologijo ali z lastnostmi tiskanega materiala. Te lastnosti so nato potrebne v teh živih sistemih. To je zdaj glavna tema v zadnjih dveh letih, kjer delujemo v razvoju z različnimi partnerji, kako lahko bolje uporabimo trajnostne biopolimere v teh zelo posebnih aplikacijah.

R. R.: Kako si lahko to predstavljamo? Torej 3D tisk, kaj pravzaprav dobimo ven iz 3D tiskalnika?

K. K.: Odvisno od tega, katero sliko skeniramo, deluje pa sicer, kot želimo, vendar obstajajo določene omejitve glede tega, kar lahko storimo. Zelo specifično je pri teh hidrogelih, ker ločljivost ni tako visoka kot pri drugih 3D tehnikah tiskanja. Kaj npr. zmoremo in je zelo specifično, je tiskanje modelov človeške aorte, ki jih potem natisnemo in nas zelo konkretno zanima, kako lahko ustvarimo material Biomitis, v 3D obliki in da se dejansko deformira, zelo podobno našemu človeškemu tkivu. Začnemo s povsem normalnimi, majhnimi oblikami in nato poskušamo ugotoviti, kako so lahko te oblike stabilne v fiziološkem okolju, kakšne so mehanske lastnosti, kakšne so biokemične lastnosti, kako naj se te strukture potem omrežijo, da bodo stabilne in da jih potem lahko oblikujemo. Skener nam omogoča, da natisnemo, kar želimo. Dandanes je s 3D tiskalnikom mogoče narediti marsikaj.

R. R.: Se pravi, da bomo lahko to našli tudi na trgu?

K. K.: Ja, to je velik hit na področju umetnih organov in s 3D tiskanjem se lahko natiska umetno srce in številni drugi organi. Dandanes že obstajajo določene stvari na trgu, ampak preden izdelek pride na trg v obliki komercialnega izdelka, traja več kot 10 let in stane več milijonov evrov, saj je na biomedicinskem področju vse izjemno drago, vedno je vse povezano z etičnimi komisijami, s testiranji na živalih, tj. z veliko, veliko truda. To izvajamo v okviru raziskav, včasih v projektih, predvsem s podjetji, vendar mislim, da ne bo prav kmalu na trgu, ker žal nimamo dovolj denarja, da bi si lahko privoščili ta proces.

R. R.: Ko govoriš o projektu, kako deluje npr. projekt, na katerem delaš? Ali sodeluje več ljudi in tudi več strokovnih področij?

K. K.: Naše raziskovanje je izrazito interdisciplinarno, tj. moja skupina se ukvarja in je večinoma odgovorna za razvoj bioinkov, to so strukture, ki vsebujejo molekule, določene antigene, določena zdravila in jih poskušamo izboljšati, optimizirati, preučevati, kakšne so interakcije z novimi molekulami. Zato sodelujemo z molekularnimi biologi, ki nato natančneje preučujejo, kako se obnašajo celice, ki so vključene ali natisnjene hkrati, tj. kaj je biološka lastnost 3D-objekta. Pomembno je, in tudi zelo pogosto predvsem na tem področju veliko delamo s fiziki ali mehaniki, ki se ukvarjajo z določenimi modeli, npr. kako se material pod določenimi obremenitvami spremeni. Vsekakor je zelo pomembno, da določene dele naprav razvijamo ali spreminjamo sami, da zasledujemo določene lastnosti, na koncu ali na samem začetku pa moramo sodelovati z zdravstvenimi delavci oz. z medicinci, s katerimi potem skupaj razvijamo projekte in ideje kot izzive in praktične težave ter probleme, ki jih je treba identificirati. Z njimi torej definiramo, kaj je pravi problem in predvsem kako te probleme obvladati. Tako je nastal tim, ki je izjemno, izjemno interdisciplinaren. Nisem omenila osnovnih temeljnih raziskav v sintezni kemiji, kjer je treba dvakrat premisliti o izvedbi teh reakcij. Zadnje čase se veliko ukvarjamo z biotehnologi, saj so določene biotehnološke reakcije včasih zelo uporabne za določene vrste navzkrižnih povezav, ki jih potrebujemo.

R. R.: Zdaj si opisala ta medicinski del, ki ga delaš, ali si že delovala tudi na drugih področjih?

K. K.: Kot sem rekla, imamo opravka s trajnostnimi molekulami, torej molekulami na biološki osnovi, in dandanes je izredno pomembno, da vse industrijske vrste, ki imajo veliko težav s plastiko, če je le mogoče, nekoliko zmanjšajo svoje plastične izdelke z drugimi vrstami molekul, nato pa razvijejo te aplikacije. Na ta način smo dejavni na tehničnih področjih. Zdaj se je izkazalo, da je za arhitekte npr. trajnost izjemno pomembna in skupaj s kolegi s Fakultete za arhitekturo Tehnične univerze v Gradcu razvijamo izolacijski material iz alginata, ki je tudi na biološki osnovi, polisaharid, ki ima določene izolacijske lastnosti glede izolacije hrupa, tj. akustične lastnosti. Arhitekti so prišli do nas in sedaj sta nastali 2 skupni magistrski nalogi, kjer z našega zornega kota s čisto drugega področja, praktično iz papirne industrije, tekstilne industrije, embalaže, raziskujemo in sodelujemo. Vemo, da imamo na teh področjih v Evropi in nasploh danes probleme, in tukaj smo skupno vključeni v to trajnost.

R. R.: Zdaj si predstavila te izzive trajnosti, kako vidiš situacijo, kje moramo biti kot družba še posebej previdni, kakšen bi bil tvoj oz. vaš pristop k temu?

K. K.: To je zelo, zelo težko vprašanje, to vedno razložim vsem študentom. Torej najprej, če vsi, me tri, ki danes tukaj sedimo, moji študenti TU Gradec, Slovenija, Evropa,… nismo pripravljeni narediti nič drugače, nič spremeniti v našem življenju, torej da manj porabimo, to je prva in zelo pomembna točka, druga je, da je industrija pripravljena plačati več za nekatere proizvodne metode, ki so zelo drage in jih podpira tudi politika. Vse to je potrebno. Dokler ti trije partnerji ne mislijo resno, res resno in si rečejo, da smo mi tisti, ki se morajo s tem ukvarjati, se ne bo spremenilo čisto nič. Leta 2021 smo imeli največji izpust CO2 doslej. Čeprav vsi govorimo o trajnosti, še vedno vsi letimo na dopust. Vsi kupujemo, ne vem koliko na dan, vsi se vozimo, vsi vse, itd… Ni tehnologije, ki bi to s čarobno paličico spremenila. Ne verjamem, mogoče je to sedaj povedano s slabim prizvokom, ampak res tako mislim.

R. R.: Vsi smo prizadeti in hkrati smo vsi pozvani, da razmislimo o tem, kaj želimo.

K. K.: Vsak posebej. Pravimo, da bi morali manj leteti, manj potovati. In kdo je tisti, ki manj potuje? V bistvu nihče. Vse se dogaja naprej na enak način.

R. R.: To je tema, o kateri bi lahko govorili še zelo dolgo, vendar mislim, da bi morali spremeniti fokus najinega pogovora. Tematika žensk je tudi v središču našega projekta in na Tehniški univerzi v Gradcu je bilo zelo dolgo le nekaj žensk na vodstvenih položajih, zdaj pa se to počasi spreminja. Kako vidiš ženske vloge, kakšne ženske si srečala na tvoji poklicni poti?

K. K.: Moram povedati, da veliko žensk začenja študij, na graški Tehnični univerzi je zelo veliko študentk, morda celo več kot študentov, ki izjemno lepo študirajo, so dobre in zelo inovativne, in kar sem opazila skozi zadnjih 30 let je, da ženske dosežejo določen nivo, torej pridejo do doktorata in potem se pojavi to družinsko »vprašanje« in večinoma se odločimo za družino. Ob tem pa mora ženska še vedno ostati poklicno aktivna. Če primerjam, mora ženska urejati vse, posebej, ko so otroci majhni in potem hkrati – govorim o raziskovanju, o profesoricah – ni tako enostavno vsega združiti, da se potem vsa področja dobro razvijajo, družina in služba hkrati. Da lahko intenzivno opravljaš akademsko kariero, moraš biti izjemno in intenzivno vpet v poklicno življenje. Ampak vse je kljub temu mogoče. V moji skupini je vedno veliko žensk in veliko žensk ima več otrok, so vmes noseče in pišejo raziskovalne in doktorske naloge. Vse je možno, moraš pa biti izjemno dobro organiziran in imeti voljo, in si reči, jaz zmorem in ženske zagotovo vse obvladamo. Samo na višjih položajih vidimo manj profesoric ali direktoric podjetij, ker ta del, ko so otroci majhni, vendarle manjka, teh 5, 6 let. Če primerjam Slovenijo in Avstrijo, v Sloveniji, nasploh v socialističnih državah, tako rekoč vse ženske delajo. Vse. Se pravi, ko so majhni otroci stari 8 mesecev, gredo vse ženske nazaj v službo, to je osnovna razlika in zato je v Sloveniji veliko več žensk na vodilnih položajih kot so generalne direktorice, v farmaciji ali na univerzah. Mogoče ne na tehničnih fakultetah, ampak tudi to se je že spremenilo, ampak na splošno. To je velika razlika in moram reči, da je v Sloveniji drugače, pa ne samo v Sloveniji, ampak v vseh socialističnih državah, kjer je bil morda ta družinski sistem bolj tradicionalno podprt. To moram poudariti. Ampak ni lahko. Ni enostavno ne tu, ne tam, vendar se zdi, da so ti družbeni okviri v sistemih različni. Zelo različni. Pri nas je ta sistem jasli, vrtcev, predšolskih programov itd. Moji vnuki so v Münchnu in vidim, da je tam zelo dobro organizirano, ampak ne tako dobro kot je to tukaj urejeno. Vsak otrok tu takoj dobi mesto v varstvu, veliko je tudi jezikovnih programov za majhne otroke. itd. Vidim, da tukajšnje ženske v Gradcu ne hodijo tako pogosto v službo kot v Sloveniji. Meni se to ne zdi velika pomanjkljivost, da matere delajo. Moram vprašati sina, a normalno je, da tako funkcionira življenje mater.

R. R.: Mislim, da če je to običajna praksa, potem bo že tako držalo.

K. K.: Točno tako. Potem je tako, da vse mlade ženske z otroki delajo in potem so zelo pogosto vključene tudi babice, ko so otroci bolni, babica vzame dopust. To je nekako drugače. Celotna družba je tako naravnana – hodimo v službo in majhni otroci so nekako v družini, nekako se znajdejo pri babicah. Moram reči, da je drugače, ja.

R. R.: Karin zdaj, ko pogledaš nazaj, na svoje začetke, začenši z osnovno šolo, kaj te žene, od kod črpaš energijo za svoje delo in za toliko vloženih ur?

K. K.: To je tudi vprašanje, ki ga velikokrat slišim, veliko ljudi me sprašuje, zakaj imam še vedno veliko navdušenja in pomislim, in zadnjič sem že tako rekla, verjamem, da ne glede na to, kaj počneš v življenju, imaš imeti ustvarjalni entuziazem in videti, da ustvarjaš nekaj novega, drugačnega. Ali v službi, v znanosti ali kot profesorica, kjer delujmo, je lepo, tudi zato, ker sem vedno obkrožena z mladimi. Če poskušaš doseči, da napredujejo, kjer lahko vidiš, kako se razvijajo, je to zelo zabavno. In v Gradcu na TU to počnem. To je naloga, ki jo je treba opraviti in če bo čez 5 let zelo uspešno zaključena in bom rekla: “Vau, super”! Ni pomembno, ali to počnete znanstveno ali zasebno, predanost je najpomembnejša. Ko si predan, ni omejitev in takrat je zabavno.

R. R.: Kaj si želiš v prihodnosti, Karin, zate?

K. K.: Sem že v teh letih, ko moram reči, da si želim ostati zdrava in aktivna, to je moja največja želja in prav gotovo so vse ostale želje povezani z inštitutom, z Gradcem. Razviti ta inštitut tako, da je mednarodno zelo priznan inštitut. Naslednje leto imamo tu ogromno konferenco, kjer pride več kot 600 ljudi iz vsega sveta, s področja polisaharidov in Gradec vse to organizira v sodelovanju z drugimi avstrijskimi univerzami, ki se ukvarjajo s trajnostjo, in smo ponosni, da je gostitelj ravno Gradec. Želim si, da bi bila ta konferenca najboljša do sedaj na tem področju, vsekakor pa si želim, da bi se moji vnuki, 2 punčki, zdravo razvijali in imeli srečno otroštvo ter počeli v življenju to, kar si želita. To si želim.

R. R.: Karin, najlepša hvala za intervju. Slišali smo veliko novega, vznemirljivega, kar lahko pričakujemo v prihodnosti. Želim ti veliko uspeha in sreče pri tvojem delu.

K. K.: Najlepša hvala!


Infinite Storyscapes wird ermöglicht durch finanzielle Unterstützung von:

Kulturno društvo | Kulturverein
INTERFERENZEN
www.interferenzen.at

©

E-Mail